Po pogledu skozi okno v nedeljo, 22.12.2013 bi lahko rekli: -Ah, še ena običajna, turobna nedelja-, vendar je bila ta nedelja precej več kot le običajna. V Milanu je bila ob 20:45 na sporedu nogometna tekme nam ljubega Interja. In to je bila vse prej kot običajna tekma, na sporedu je bil namreč veliki milanski derbi – Derby della Madonnina med Interjem in Milanom! V okviru društva podpornikov se nas je zbralo nekaj kandidatov za ogled in s pomočjo najetega (modrega!) kombija smo zgodaj dopoldne krenili iz Ljubljane proti Milanu. Še preden smo prišli do italijanske meje nas je že čakalo prvo presenečenja, ki nam ga je na nek način pripravil naš predsednik. V kombiju se je skupaj z interisti peljal še -slepi potnik- v obliki simpatične navijačice našega večernega nasprotnika! Vse skupaj nam je seveda uspešno zamolčala dokler nismo bili dovolj daleč od doma… No, šalo na stran, vožnja je v dobri družbi minila hitro in že smo bili v eni izmed mnogih milanskih restavracij, kjer smo si privoščili dobro kosilo ter se nato odpravili v center mesta. Po malce daljšem sprehodu in obisku Piazze del Duomo na čelu s slovito katedralo smo se ustavili še v eni izmed trgovin s športnimi artikli, od koder se nekateri nismo vrnili praznih rok.
Temperatura se je počasi dvigovala in že je bil na sporedu odhod proti sloviti Meazzi v četrti San Siro kamor smo prispeli že malce čez 6 uro popoldne. Prisotnih je bilo že veliko navijačev, med katerimi so seveda prevladovali privrženci tokratnega -domačina-, torej so bili v glavnem odeti v črno-modre barve. Za tiste, ki smo bili v Milanu prvič, je imelo vse skupaj še poseben čar. Na premnogih stojnicah v neposredni bližini stadiona smo se dobro opremili še z dodatnimi rekviziti, nato smo se počasi odpravili proti svojim sedežem, ki so nas čakali v tretjem ringu v sektorju 328. Proti njim smo se vzpeli po zaščitnih znakih glavnega milanskega štadiona – okroglih stolpih. Na svojem mestu smo bili eno uro pred prvim sodniškim žvižgom in že takrat smo lahko občutili vso veličino tega objekta, saj so bile tribune že kar precej polne in do začetka tekme so se napolnile skoraj do zadnjega kotička, uradno je bilo na štadionu 79.111 duš. Tokratni derbi je sicer minil brez tradicionalnih navijaških koreografij zaradi znanih zapletov z napovedanim zaprtjem severne tribune, kjer se zbirajo najzvestejši navijači kluba. Curva Nord je bila nato po pritožbi kluba vendarle odprta, vendar so navijači iz protesta tokrat bili bolj zadržani. Med obiskovalci smo uspeli ujeti poleg italijanščine še mnoge druge jezike kot na primer češkega, jezike republik bivše Jugoslavije ter seveda v zadnjih letih nepogrešljive japonščine. Osebno sem bil nekoliko presenečen na zelo nizkim številom varnostnikov in policistov ter vse prej kot redke rdeče-črne navijače pomešane med večinsko črno-modrimi, kar priča o tem, da odnosi kljub velikemu rivalstvu znotraj mesta še zdaleč niso sovražni.
Prvi polčas ni navdušil privržencev -nerazzurov- in nogometaši so se po koncu prvega polčasa v slačilnice odpravili pri rezultatu 0:0. V drugem polčasu pa je Inter predvsem po zaslugi nekaj pravih potez Walterja Mazzarrija postajal vse bolj nevaren in zadetek je visel v zraku. V 86. minuti pa eksplozija navdušenja med domačimi navijači! Po kombiniranju v bližini kazenskega prostora je žogo nekoliko s strani sprejel Guarin ter jo z lepo podajo po tleh poslal v osrčje kazenskega prostora kjer jo je počakal najboljši strelec Interja v letošnji sezoni Rodrigo Palacio in je s -petko- ob presenečenju nasprotnega branilca poslal v mrežo nemočnega Christiana Abbiatija. Milan je do konca tekme imel še nekaj priložnosti, vendar je uspel Samir Handanović ohraniti mrežo nedotaknjeno in domači navijači smo se veselili sladke zmage nad mestnim tekmecem, ki pa je bila pomembna tudi z vidika doseženih treh točk, ki Inter ohranjajo v borbi za Ligo prvakov. Po tekmi smo se (no, vsaj večina nas) prešerne volje opravili proti domu, kamor smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Nekatere je čakala služba, spet drugi pa smo se pod vplivom večerne zmage prepustili sladkemu spancu. Po zbranih vtisih in pregledanih fotografijah smo se odločili, da bomo obisk Milana vsekakor še kdaj ponovili!
Na tem mestu gre še posebna zahvala predsedniku in glavnemu organizatorju Tadeju ter seveda šoferju Žigu, ki nas je varno pripeljal domov.
Gašper H. - makaron